Delitev rastlinske celice

Informacija o zgradbi beljakovin je zapisana v dolgih molekulah DNA, ki se nahajajo v jedru. Molekulo DNA v jedru skupaj s posebnimi beljakovinami, okoli katerih je navita, imenujemo kromosom.

V celici, ki se ne deli, so molekule DNA razpletene, zato da se z njih lahko prepisuje informacija o zgradbi beljakovin. Kadar se celica ne deli, pri opazovanju s svetlobnim mikroskopom posameznih razpletenih molekul DNA (kromosomov) ne moremo ločiti med seboj. V celici je samo ena kopija vsake od molekul DNA. Eno kopijo molekule DNA skupaj z beljakovinami, okoli katerih je navita, imenujemo kromatida. V celici, ki se ne deli, se torej nahajajo enokromatidni kromosom.

Ko se celica začne pripravljati na celično delitev, se vse molekule DNA v jedru podvojijo. Po dve enaki kopiji molekule DNA se držita skupaj s pomočjo posebnih beljakovin, ki delujejo kot lepilo. Na začetku celične delitve se začnejo molekule DNA vse bolj tesno zvijati skupaj, dokler ni DNA tako tesno pakirana, da lahko posamezne močno zvite molekule DNA (kromosome) vidimo s pomočjo svetlobnega mikroskopa. Na začetku celične delitve so vsi kromosomi v celici dvokromatidni – zgrajeni iz dveh enakih kopij molekule DNA, ki se držita skupaj.

Medtem ko se molekule DNA tesno pakirajo, jedrna ovojnica razpade na manjše membranske cisterne. Na obeh polih celice se začnejo daljšati mikrotubuli delitvenega vretena. Na vsak kromosom se pripneta dva mikrotubula, po en z vsakega pola celice. En mikrotubul se pripne na eno kopijo DNA v kromosomu, drugi pa na drugo. Vsak od obeh mikrotubulov, ki sta pripeta na posamezni kromosom, poskuša pripeto kopijo DNA potegniti k svojemu polu celice. Ker se obe kopiji DNA v kromosomu držita skupaj, ju vlek mikrotubulov ne more ločiti. Pač pa se zaradi medsebojnega delovanja mikrotubulov z obeh polov celice vsi kromosomi poravnajo v isto ravnino, podobno kot pri igri vlečenja vrvi, kadar sta obe moštvi enako močni.

Nenadoma »lepilo« iz beljakovin, ki drži obe kopiji DNA skupaj, popusti. Mikrotubula, pripeta vsak na svojo kopijo DNA, se začneta krajšati. Zaradi vleka mikrotubulov se v vsakem kromosomu obe kopiji DNA ločita in začneta potovati vsaka proti svojemu polu. Citosol, po katerem potujejo zvite molekule DNA (enokromatidni kromosomi), je precej gost - podoben »smrklju«. Zaradi upora citosola se med potovanjem kromosomi upognejo v obliki črke V.

Ko kromosomi pripotujejo do polov celice, se začnejo molekule DNA razpletati. Hkrati se iz membranskih cistern in novo nastalih membranskih veziklov sestavita novi jedrni ovojnici, ki obdata molekule DNA (kromosome).

Golgijevem aparatu se začnejo sintetizirati sestavine nove celične stene (posebni ogljikovi hidrati). Od Golgijevega aparata se odcepljajo membranski vezikli, ki vsebujejo sestavine celične stene. Ti vezikli potujejo proti območju v sredini celice med obema jedroma, kjer se zlivajo med seboj. Z zlivanjem veziklov nastaja vse večja celična plošča, ki raste od sredine celice proti njenemu obodu. Pri tem vsebina veziklov tvori novo celično steno, njihove zlite membrane pa novo celično membrano (plazmalemo).

Ko se rastoča celična plošča na obodu celice zlije z obstoječo celično membrano in z obstoječo celično steno, je celična delitev končana. Obe nastali celici sta prek celične stene »zlepljeni« med seboj.
Vsaka od obeh nastalih celic vsebuje v jedru po eno kopijo vsake molekule DNA – torej so vsi kromosomi spet enokromatidni. Obe nastali celici sta genetsko enaki – vsebujeta enake molekule DNA.